Smučanje po bambusu in zakaj na Japonskem ni snežnih plazov

Foto: Dejan Sedej

»Včasih je čas bolje izkoriščen, če namesto gledanja filmov s prstom slediš po Google Earthu in si zamišljaš, kam boš odšel,« nam je na petkovem potopisnem predavanju svetoval Dejan, ustanovitelj Društva ZAKONcTEDNA, dolgoletni smučar prostega sloga in smučarski vodnik, ki mu je prste več let neslo v smeri Japonske – natančneje, v smeri otoka Hokkaido, ki je sinonim za sneženje in smučanje.

Zaradi zimskega monsuna med decembrom in februarjem oziroma marcem na Japonskem namreč sneži brez prestanka, mrzel sibirski zrak pa poskrbi, da pada najbolj suh sneg na svetu (ob podobnem efektu uživajo le še smučarski navdušenci v Salt Lake Cityju). Kako je smučati po takem snegu je seveda moral preizkusiti.

Čeprav je smučarski turizem precej razvit po celem otoku, je večina smučišč na zahodnem delu, ki privablja predvsem Azijce, Avstralce in Evropejce. Tudi Dejan, Tina in Žiga so se nekaj dni mudili v Niseku, kjer so štiri smučišča, redarji pa odpirajo vratca do neurejenih terenov in lovijo vse powder hunterje, ki ne upoštevajo pravil.

Avanturo si moramo preprosto USTVARITI

Masovni turizem in slabe vremenske razmere so slovensko trojico kaj hitro pregnale iz Niseka in ker so imeli le dobra dva tedna, so preostanek potovanja želeli izkoristiti za raziskovanje terenov vulkanskega gorovja Ishikari. Da so dobili to, po kar so na Japonsko prišli, so se po levi strani ceste odpeljali 250 kilometrov v notranjost. Tam se jim je pridružil Bine, najboljši slovenski smučar prostega sloga.

Bine na Japonskem smučanje tudi poučuje, naše popotnike pa je popeljal na najlepše terene, kar jih ponuja otok.

»Teren po teh gorah lahko obvladuje vsakdo. Tudi, če nisi vajen smučanja po pršiču, je občutek podoben, kot bi smučal po utrjeni podlagi. Le malce bolj te bremza,« je povedal Dejan in dodal, da je prav posebna izkušnja, ki jih ponujajo snežne strmine Hokkaida, smučanje po kraterjih.

Vreme je na Hokkaidu precej nestanovitno, a kljub neizprosnim zimskim razmeram je Dejan v gorah Ishikari doživel ene najboljših spustov v življenju: »Ko se dvigneš na določeno nadmorsko višino prideš v zračno gmoto, kjer res divja in se boriš do vrha. Ampak tudi pri minus 25 stopinj nisem imel težav, saj je prav poseben čar, ko se v gore-texu vzpenjaš proti vrhu in veš, da najboljše šele pride.«

Previdnost na teh terenih ni nikoli odveč. Zaradi megle in vetra, ki piha tudi med 60 in 70 kilometrov na uro, se lahko smučar namreč kaj hitro znajde na nevarnih območjih. Snežni plazovi so na Japonskem najmanjša skrb smučarjev prostega sloga, saj so zaradi suhega in mrzlega snega zelo redki.

Večja nevarnost so razpoke, ki se naredijo zaradi zdrsa snega na nizkem bambusu in jih je med smučanjem težko opaziti, naravni mostovi, ki jih oblikujejo vrelci tople vode v hribih in se lahko tudi podrejo, ter globoke fumarole z mešanico stopljenega snega in blata. Tako so poleg smučk, nahrbtnikov, kuhalnikov in instant juhe obvezna oprema na takih podvigih tudi vrvi in lavinski set.

Tereni so na Japonskem precej strmi, česar naši smučarski kolegi niso pričakovali. Na dan so tako naredili okoli 1300 ali 1500 višinskih metrov in v tem tempu nadaljevali celih 14 dni. Lotili so se tudi težje dostopnih terenov, kjer je bila zaradi megle in vetra njihova edina navigacija GPS na mobitelu, windy.com pa edino upanje, da se bo vreme zjasnilo.

Vztrajnost se je Dejanu in Binetu poplačala, saj sta po dveh urah in pol s smučmi osvojila vrh vulkana Mount Biei, sledil pa je eden boljših spustov na potovanju po Hokkaidu v čistem alpskem stilu.

Sprostitev in disciplina sta na takih pustolovščinah obvezni

»Vsak dan smo bili premraženi in izčrpani, zato je bil počitek obvezen, če smo želeli nadaljevati v takem tempu dva tedna. Tako smo še raje kot v igralnice, ki jih ponuja Sapporo, zahajali v Onsen, namesto sušija pa smo si vsak večer privoščili toplo tradicionalno japonsko juho.«

V Onsenu – nekakšni japonski različici toplic – lahko s sebe dobesedno spereš celodnevno smučanje po mrazu in vetru. V skupnih kopališčih, ki so strogo ločena za moške in ženske, so si naši smučarji vsak večer nabrali novih moči za naslednji dan.

V Sapporu je utrip življenja povsem drugačen, kot ga doživiš v umirjenih ribiških vasicah. V mestu je noč dan in dan noč. Iz lično opremljene prodajalne zelenega čaja stopiš v casino s sedmimi nadstropji igralnih avtomatov in naprav.

Obvezen postanek je bil tudi ogled slavne smučarske skakalnice v Sapporu.

Otoka seveda niso zapustili, ne da bi prej okusili čisto pravi sake in suši. V največji destilarni sakeja riž najprej fermentirajo, nato pa ga za 40 dni hranijo v sodu, da zavre. Rezultat je prvovrstno riževo žganje, ki ga piješ toplega ali hladnega, odvisno od njegove kakovosti.

»Resnično dober suši so nam postregli v eni od ribiških vasic v restavraciji, ki na zunaj ni obljubljala prav dosti. Za majhen denar smo dobili ne le svežo ribo ampak tudi skodelice iz porcelana za s sabo.«

Smučarskih avantur na otoku ne zmanjka

15 dni je bilo za raziskovanje smučarskih terenov Hokkaida seveda premalo, zato se Dejan že spogleduje s polotokom Shiretoko in Kurilskim otočjem severno od Hokkaida. Tam si obeta nove krasne freeride avanture (z manj vetra).

Še prej pa Dejana čaka poletje polno kolesarskih avantur na domačih terenih, ki jih organiziramo v Društvu ZAKONcTEDNA. Pridružite se nam že 25. maja na kolesarski turi po idrijskih hribovjih, ki jo bomo zaključili na Karavani domačih pivovarn (več …).